Peter in Kamenko

Zgodba izpred desetletja, morda komu v veselje

 

Peter in Kamenko

 

 

Ob Petrovem domu je tekel potok in mnogokrat se je igral na njegovih bregovih. Neke nežne sobote se je tako lotil gradnje jezu in zadovoljno je pričel kopičit kamenje sredi potoka. Petrov jez je bil pol narejen, ko so njegova ušesa ujela bližajoče brnenje in nato – tump.

“Kaj je zdaj to?!” je zarobantil neviden piskajoč glas. Presenečen je Peter pohitel k viru.

“Se ne morem več po lastnem potoku voziti?! Kdo je nametal te skale?”

Ujete pred njegovim jezom je Peter zagledal dve postrvi, zapreženi na majhen čolniček. V čolničku pa možiclja, velikega kot pest, z ogromnim nosom in izbuljenimi, čemernimi očmi.

Razhuden je bentil naprej: “Ne govoriš ali kaj? Je to tvoje delo, eh?”

Osupli Peter se je le odzval: “Govorim, ja seveda govorim. In tole je moj jez. Kaj pa si ti?”

“Kaj sem jaz? Človeček, jaz sem varuh tega potoka, mogočni Žuborečnik. In kot varuh zahtevam, da porušiš tole tvorbo. Potok mora teči nemoteno. Le poglej kaj si storil mojim ribam!”

Zares, vprežene postrvi sta poklapano lebdele na gladini, čolničke pa je bil opraskan vsevprek.

Na to je Peter odvrnil: “Ne zdiš se mi ravno mogočen, varuh Žubo, moj jez pa ostane, ker sem se preveč trudil z njim. Žal mi je za tvoje postrvi, a moral bi paziti kako drviš po potoku.”

“Oj ti, oj ti, kaj si drznež! Mogočni Žuborečnik bo po svojem potoku švigal kakor se mu zdi, človeška otročad pa se mu že ne bo posmehovala. Takoj podri ta jez!” je piskal in sopihal Žuborečnik.

“Če si tako mogočen, mi daj pa nekaj v zameno, da porušim jez,” se je pričel pogajati Peter.

“O ti objestnež, ko bi ne bil otrok, bi te pri priči strl! Zdaj boš meni še zahteve postavljal!” se je Žuborečnik repenčil nekaj časa, a Peter je vztrajal. Naposled je možicelj le skočil v vodo, se potopil in se vrnil z malim kamnom v rokah.

“Na, človeček nevzgojen,” ga je pomolil Petru. “V ta kamen pihneš, ga vtakneš v katerokoli stavar in oživela bo.”

“Izgleda čisto običajen kamen, počakaj da vidim če deluje.” Peter je zgnetel skupaj kepo mivke, dahnil na kamen in ga vtaknil v sredino. Zgodilo se ni nič očitnega in moral je dregniti v kepo, da se je malo zganila.

“Pa saj je komaj kaj od nje,” je potožil Peter.

“Seveda, ko pa je samo kup mivke. Bolj izdelana je stvar, bolj zanimiva postane,” je odvrnil Žuborečnik. “Zdaj pa že zruši jez!”

Kakor hitro je Peter razstavil jez, že je Žuborečnik godrnjaje odbrzel.

Peter  se je zabaval še nekaj časa z oživljeno mivko, ki je malo žlubodrala in lazila naokoli, a naposled se je je le naveličal. Z nekaj slabe vesti je povlekel čarobni kamen iz kepe in ta se je žalostno razsula.

Zdaj se je odločil ustvariti nekaj imenitnejšega. Iz potoka je privlekel star zavrgel čevelj, vanj vtaknil in privezal palico ter na palico poveznil vrečko. To je nagačil s travo, v sredino je za oko zarinil en želod, za usta pa je zarezal luknjo. Za konec je pihnil v kamen, ga vtaknil v čevelj in se s pričakovanjem zazrl v svojo stvaritev. Lutka je poskočila s svojim čevljem, se zavrtela na palici in začela dreti:

“O kako lep dan! Pa kako fino sonce greje! Pa…” se ji je zataknilo. “Kaj pa to, zakaj pa nič ne slišim? Jojme, kje je moj sluh?!”

Peter je uvidel, da je lutki pozabil dodati ušesa. Pograbil jo je, na vrh vreče oziroma glave zapičil en velik list in upal, da bo to zaleglo.

“Ah, tako, tako, je že bolje!” je poskočila lutka. “Lepa hvala kolega. Kako ti je pa ime?”

“Jaz sem Peter. Kaj pa si ti?”

“Kamenko mi je ime. Lepo, da sem te spoznal, mojster Peter. In hvala, da si me skupaj spravil.”

“Kako pa da imaš ime, saj sem te ravnokar sam naredil?” je bil začuden Peter.

“Nisi me ustvaril, samo obliko si mi dal. Jaz obstajam že dolgo in dolgo imam že ime,” je pojasnil Kamenko.

“Torej si ti ta kamen?” je bil naprej radoveden Peter.

“Da pa ne, da in ne. V kamnu sem spal, oživil pa si me ti s svojim dihom. In dobro, da si me, čudovito je spet migati.” Kamenko je začel žvižgati in skakljati vse naokoli. Peter se mu je pridružil in nekaj časa sta se tako igrala ob potoku, nakar je Kamenko povprašal:

“Peter, roka bi mi prav prišla, da bi se lahko bolje igrala. Misliš, da bi mi jo lahko naredil?”

Peter je malo pomislil in odvrnil: “Verjetno že, a morava iti domov v očetovo delavnico.”

“Samo moj kamen daj v žep in takoj bova tam,” je predlagal Kamenko. Peter je vzel čarobni kamen iz čevlja, pograbil zdaj mrtvo lutko in vtaknil kamen v svoj hlačni žep. Oživljene hlače so kar poskočile in Peter v njih. Z velikanskimi skoki je odhitel proti domu in vriskal celo pot.

V očetovi delavnici sta se lotila izdelave roke. Z gibljivo roko je Peter uporabil držalo stare namizne svetilke in na to je namesto dlani pritrdil očetove klešče. To je zataknil v čevelj poleg palice in vse skupaj trdno povezal z žico. Ko je bil zadovoljen s svojim delom je kamen ponovno vtaknil v čevelj.

“O krasno, s tole roko pa lahko postorim, kar se mi zahoče!” je bil navdušen Kamenko. “Samo še dežnik rabim.”

“Kaj pa ti bo dežnik, saj ne dežuje?” je Peter zmeden prinesel dežnik.

Kamenko je zagrabil dežnik s svojo novo roko, ga odprl in začel silovito pihati vanj. Pihal je tako močno, da ga je pred očmi zmedenega Petra odneslo v zrak in više, gor in gor.

“Joj, kam pa zdaj letiš?” je zaskrblejno zakričal Peter.

“Oprosti, da se ne moreva igrati dlje Peter, ampak svoj kamen moram odnesti naprej, daleč, nekam kamor ti ne moreš. Hvala za vse, da si me obudil. In nikar ne skrbi, še se bova videla!”

Tako se poslovil Kamenko in že izginil v nebo. Peter mu je lahko le žalostno mahal zbogom.

Zares sta se še videla, a to je že druga zgodba.