Bubek Snuhec Zvezdosluhec na otoku Vsesna

To je drugi del zgodbe o Bubku Snuhcu, katerega prvi del je tudi ilustriran v dvajsetih slikah za kamišibaj nastope.

 

 

Bubek Snuhec Zvezdosluhec

na otoku Vsesna

 

 

Po burni prigodi je črna leteča riba pripeljala Bubka Snuhca na obalo otoka Vsesna. In kakšen otok je to!

Par korakov z obale raznorazna in čudnočudna drevesa tvorijo temno goščavo, v kateri so posejane bleščeče točke svetlobe. V zraku se vijejo vonjave, sladke in grenke, sveže in gnijoče. Predvsem pa glasovi! Kot da ves otok in njegovi gozdovi dihajo in pojejo in puhajo in cvilijo. Vsak trenutek se iz dreves oglasi drug glas in – to Snuhca straši – če se osredotoči na kak tak glas.. se mu zdi, da razume kaj želi povedati.

“Jojme, kakšen kraj pa je to?” si reče Snuhec, ki še nikoli ni zapustil domačega, prej edinega, otoka.

“Bolje da ne zganjam hrupa, ne vem kdo vse me lahko sliši.”

 

Premraženi, žejni in lačni Bubek se previdno loti raziskovati obalo. Zatava vzdolž morja, a v žive gozdove ne upa – kaj vse je lahko tam notri!  Okoliška obala pa izgleda prazna, le par rakov z grozečimi kleščami lomasti po njej. Z njimi se Snuhec noče bosti.

Obupan tako zbere pogum in sledi svojemu nosu, naprej v rastje, ki se bohoti ob obali. Opojen vonj ga privede do grmovja obloženega z rožnatimi sadovi, kateri izgledajo resnično slastno. Snuhec se povzpne na grm in temeljito prevoha en tak sadež. Lahko je nenevaren, lahko je strupen… S prsti izbeza nekaj sadežovega mesa ter poliže.. mljask in mljam! Sadež je čudovito okusen – sladek in sočen! Zdaj se srdito zakoplje v sadje in cmoka in hrusta, lepljiv od sokov.

“Ooho, saj tole pa ni slabo, dobro se da jesti na tej zemlji!” je zadovoljen potešeni Bubek. “Ampak moram biti previden, bogve kaka bitja tičijo v teh gozdovih. Lahko da so nevarna!”

 

Komaj reče to, že iz goščave skoči velika podgana! Malim Bubkom so podgane smrtni sovražnik, požrešne in srdite in velike kot oni sami!

Podgana se zakadi proti grmu na katerem se masti Snuhec, on pa se hitro zdrami! Odtrga vejo in prične z njo divje suvati podgano, ki rine navzgor po grmu, da bi ga zagrabila. Snuhec suva in suva, podgana pa rine in rine, prha in prodira naprej, vedno više!

“Na pomoč, na pomoč, pomagajte mi!” začne kričati Snuhec. Zdaj ni več važno, kdo ga sliši. “Na pomoč!”

 

In tedaj! Iz neke krošnje, tiho in mehko kot duh, privrši siva sova, zagrabi cvilečo podgano in z njo odleti na bližnjo vejo! Tam jo s kljunom hitro pokonča.

 

Snuhec je presenečen in presrečen. Nekdo je resnično prišel na pomoč!

“Hvala ti sova, zares! Sem že mislil, da me bo pojedla, tale podgana…”

Sova prične skovikati – uuu uuu uuuuuu.. a Snuhec napenja uho in vedno jasneje pričenja razločevati njene besede.

“… uu uuu.. Torej me razumeš mali? uuu..,” pobara siva sova čuječega Bubka.

“Ja! Slišim te sova. Ne vem kako, ampak te.”

“Uu.. Tukaj ni dober kraj zate, kdorkoli že si, odidi! uuuu..”

“Saj bi, domov hočem! Ampak kako? Saj ne vem ne kje sem, ne kje je dom, ne kako bi tja prišel! Tukaj je vse tako čudno, ta otok je čuden in strašen, nočem biti tukaj, hočem domov!..” Vsega tega se zave Snuhec in bruhne v jok.

“Uuu uu.. če res hočeš domov, potem pojdi naprej po obali, tisoč in tisoč in tisoč korakov, da prideš do ustja potoka. Uuu.. potem hodi vzdolž tega potoka, do samega središča otoka, do velikega drevesa. Ne zapuščaj potoka, ne hodi v gozd in molči! Molči! Gozd je poln bitij, a srečal boš le tista, katera prikličeš. Ne boj se! Uuu… ko prideš do drevesa, zaprosi za pot domov. In pojdi! Uuuu…”

“Hvala ti sova, šmrk, še enkrat hvala!” se zahvaljuje hlipajoči Snuhec.

Sova zaskovika in odprhuta nazaj v gozd.

 

Pretreseni Snuhec se v nekaj trenutkih zbere in se odloči. Druge ni! Sledil bo sovinim napotkom in se odpravil v središče otoka, če je to edina pot od tukaj. Pomakne se nazaj na obalo in začne hoditi naprej. Tisoč in tisoč in tisoč korakov med širnim morjem in živim gozdom. In še kakšen… Prispe do bistrega potoka, kateri se izliva v ocean.

“No, potok je tukaj.. naprej ob njem!” si reče.

Prične torej hoditi navzgor ob bistri vodi. Žuboreči potok tesno objema gozd in iz njega se slišijo oddaljeni glasovi, a prepotiho, da bi jih Snuhec lahko razumel. Stiska tako zobe in si utira pot med podrastjem, naprej v središče otoka.

 

Sonce na nebu hiti naprej medtem ko Snuhec počasi, a brez zapletov prodira globoko v otok. Je utrujen, a poln upanja, da le obstaja pot domov. Vendar.. iz ne tako daljne daljave prične odzvanjati pršenje vode. Naprej mora biti slap! In res, Snuhec se približa in odkrije pred seboj visok in strm slap. Kaj zdaj? Slap mora obiti, a ne ve kje se pečina konča, sova pa ga je jasno posvarila, naj ne hodi v gozd.

Bubek je v zagati. Še nekoliko se razgleda in potuhta.. in se odloči. Mora iti ob pečini, dokler ne najde poti navzgor, potem pa bo šel z zgornje strani ob pečini nazaj do potoka.

Zapusti torej potok in slap ter hodi ob vznožju pečine, globlje v gozd. A resnično čudnočuden je ta gozd.. globlje ko hodi, čudnejši je. Vse migeta, sence se izmenjavajo živi svetlobi in.. spet jasno sliši glasove. In nekatere razume.

“Pojdi tod, tod je pot!” zašepeče iz goščave. Snuhec se nekoliko obotavlja, a le sledi glasu v podrastje.

“Semkaj, sem!” zasika takrat nek drug glas, iz neke druge smeri. Snuhec mu sledi.

“Tukaj se gre, pridi, pridi!” ga zdaj vodi tretji glas, globlje naprej.

“Le sem, le sem!”  “Pojdi tukaj!” “Prava pot je pred teboj!”  “Raje pojdi nazaj…” “Kam pa greš?” “Saj si že tukaj!” “Ne moreš zgrešiti!”  “Zgrešil si!” “Ne ustavi se zdaj!” “Počakaj malo!” …

Snuhec je zasut.. zasut z navodili, ki ne vodijo nikamor.. zasut od glasov, katerih nihče ni izgovoril… Zdaj je obdan in ujet, v živem gozdu, kateri miglja. In ne ve od kod je prišel in kam naj gre… Mora! nazaj do jasnega potoka in mora! od tod.

“Aaarh, utihnite glasovi!” je izmučen Snuhec. Zatlači si svoj dolgi uhelj v uho, da bi utišal glasove. In res, zdaj so mnogo tišji, skoraj neslišni, ne razume jih več. Vse kar sliši je utrip svojega nemirnega srca. “Tuk tuk, tuk tuk, tuk tuk tuk…”

“Oooh, tišina,” si nekoliko oddahne. “Mora obstajati način, da pridem preko slapu, do potoka in do središča otoka.”

 

Razgleda se naokoli, po bujnem podrastju. Izza neke praproti pomiglja košat rep, kakor da bi ga vabil.

“Kaj zdaj, še ena utvara. da me zavede?” je sumničev Snuhec. “A izgubljen sem že tako ali tako, morda pa je le kaj dobrega v teh hostah. Ta rep vsaj vidim lahko…” Približa se vabečemu repu.

Tedaj skoči iz praproti lastnica repa v polni lepoti – rjava veverica! Urno odskaklja do velikega drevesa, bogato odetega z ovijalkami. Povzpne se nanj in ponovno pomaha z repom.

“Gor naj splezam? Glej kako je visoko!” omahuje Snuhec. Le kaj mu preostane.. zagrabi za ovijalke in se prične vzpenjati po drevesu. Drevo je visoko, on je majhen, a Bubki so vajeni plezanja.. počasi se pomika navzgor in sledi veverici. Kakor spleza na sredino krošnje, že veverica steče po neki dolgi veji.. in skoči na drugo, na sosednjem drevesu.

“Skočim naj zdaj?! Kaj če padem, saj bo po meni!” Če pade tako visoko, mu ni pomoči. A prišel je do sem, kako naj zdaj odneha?

“Upam da imajo banane v nebesih..” To si reče, in steče po veji, in skoči, z veje na vejo, zagrabi, zagunca, sopiha in spleza na vejo na drugem drevesu. Nekako mu je uspelo.

Plezanja in skakanja pa ni konec – veverica ga vodi z drevesa na drevo, prek vej in vijalk, vedno više. Snuhec je zmahan in spraskan in ne ve kakšne namene ima kosmata vodička, samo sledi ji in upa na najbolje. A resnično, s krošenj dreves je razgled širši.. sčasoma ugleda potok, ki ga je zapustil, in pečino, ki ga je zaustavila. Veverica ga vodi preko krošenj naravnost nanjo, lažje dosegljivo s teh višav. Končno dospeta na rob pečine, in potok je v bližini!

“Hvala ti darežljiva veverica!” je hvaležen Snuhec, ona pa že urno odhiti spet v krošnje. Snuhec se spusti na tla nad robom slapu in steče nazaj do bistrega potoka.

 

Od tod se že jasno vidi veliko drevo v središču otoka. In zares je veleveliko, kajti njegova krošnja se pne visoko nad gozdom naokoli. Snuhec opogumljen sledi potoku naprej in opazuje kako se spreminja okolica. Zmedene žive goščave zunanjega otoka se prelivajo v redkejšo, jasnejšo pokrajino, polno sijočih kontrastov.. kot bi izvlekel kristal iz vlažne prsti.

Ko tako prodira bližje in bližje, Snuhcu šele postaja jasno, kako veliko je drevo. To zdaj prekriva vse nebo s svojim črnim lesom in živopisanim listjem. Potok pa se vije do čistega studenca, ki izvira iz neke špranje ob vznožju tega velikana. Snuhec prispe.

 

“Zaprosi za pot domov!” je rekla siva sova. Izmučeni Bubek je nekoliko negotov glede tega, a izreče – “Prosim za pot domov!”

Zgodi se nič. “Saj je jasno…” zavzdihne Snuhec.

A tedaj opazi gibanje v krošnji nad njim. Iz neke temne veje z neverjetno hitrostjo vzklije velik cvet. Komaj se ta polno razbohoti v sijajni barvi.. že prileti nanj čebela, pusti svojo daritev in odleti. In prav tako hitro zdaj cvet uvene in že iz njega prične rasti sad. Iz malega zelenega, v velikega oranžnega. In ko zraste zares velik in sijoč.. odpade. In pade – cmjok – ob studenec, in se presočen razpoči – špljoc! Iz ostankov pa kuka bel labod! Nepremičen in votel.

“Oh, kaj pa je to?” si Snuhec ogleda votlega laboda. Ta je nekoliko večji kot kokosove lupine s katerimi plovejo Bubki.. a nedvomno bi se ga dalo uporabiti za plovbo. Snuhec ga trudoma potisne v studenec – labod plava! Zdaj se vkrca, a hitro ugotovi, da nima vesel.

“Kam?” se sliši iz kljuna nepremičnega laboda.

“Ho, barka govori!” je presenečen Snuhec. Le kam bi lahko šel? “Labod, pojdi v krogu po studencu!”

Beli labod tedaj prične zamahovati s svojimi plavutmi in tako zaplove po studencu, z radostnim Bubkom v votlem trebuhu.

 

“Tole je pa zares krasno! Če labod ve pot do domačega otoka, me lahko odpelje tja, in še veslati mi ne bo treba!” Snuhcu se le nasmiha sreča!

“Kaže da to drevo izpolnjuje želje! Oooh, kaj bi pa še rabil? Za pot domov potrebujem zalogo hrane!”

Snuhec se izkrca iz prekrasne barke in naslovi drevo: “Prosim hrane za pot domov!”

In, tako kot poprej, pričnejo na drevesu poganjati cvetovi, iz njih pa pisano sadje in to popada na tla, vse okoli Snuhca. Banane, jagode, češplje, orehi in še.. vse polno dobrot za preganjanje lakote!

“Čudovito, čudovito, lačen ne bom!” se veseli Snuhec. “Toliko dobrega je tukaj, ko bi le imel s kom deliti..”

Tedaj se zasliši krik, iz krošnje se zaluča kosmata kepa in pristane na tleh pred Snuhcem. In še ena! In še ena!! Rjava, siva in oranžna opica!

“Uuu, fino se imaš tukaj, ti je sekira padla v med, eee?”

Snuhec je nekoliko zapopaden ob teh treh obiskovalcih, a se hitro zbere.

“Ja, res, kaže, da mi to drevo izpolnjuje želje. Pričaralo mi je kopico hrane, kar postrezite si!”

“Ooooo, hvala, hvala, potem pa bomo.” Opice urno pričnejo zobati sadje, pa zganjati norčije in čebljati vsevprek…

“Oook, čuj mali.. če ti to drevo že izpolnjuje želje, si mar ne bi zaželel še česa in nas razveselil, oook?”

“Kaj le pa? Barko, ki me popelje domov že imam, hrano tudi…” Snuhec kot en izmed Bubkov ni vajen dosti drugih udobnosti kot hrane in zavetja.

“Zakladi, oook, zakladi! Če se že vrneš domov, lahko še kaj prineseš! Krasni sijoči kamni naprimer! Vsi jih bodo hoteli, želeli!” opice predlagajo zavzeto.

“Hmh, ne vem kaj naj s kamenjem, če še tako sije.. a če jih doma želijo, jih lahko prinesem,” meni Snuhec in naslovi drevo – “Prosim za krasno sijoče kamenje, da jih bodo doma veseli!”

In iz cvetov drevesa želja se izlijejo v vseh barvah žareči kamenčki, kot mavrični dež, na tla okoli Snuhca in opic.

 

“Oooka oook, toliko sijočih! Bogat si mali, bogat!” opice kričijo in skačejo in se posipajo z draguljčki. “Zares ti drevo izpolnjuje vse želje, kako srečen si!”

“Ja res! Ne vem kako in zakaj, ampak tole je krasno, krasno!” je zadovoljen Snuhec.

“Še dobro, da si nisi zaželel kaj strašnega!  Ose!.. ali pa trop hijen! Oook, te te zagrabijo in ne spustijo, ook!”

“Ose! Hijene!” Snuhca kar zmrazi!

“Ja, hijene imajo slinaste gobce, polne ostrih zob.. in vseskozi so lačne!” naprej opisujejo opice.

Snuhec je zdaj že naravnost prestrašen! Kaj če bi si nekako zares zaželel takih strašljivih stvari, saj bi ga ja pojedle!

“Ne, ne, hijen pa res nočem!” zakriči Snuhec.

 

Tedaj se prekrije poprej sijoče sonce, z oblaki kot od nikoder. In iz bližnjih gozdov se prične čuti temno tuljenje – vuuu vup, vuuuuu vup!

“Ooooo oook, hijene, hijene prihajajo!” vreščijo opice.. in stečejo beže v gozd in krošnje!

Hijene! Krvoločne hijene! Vedno bližje se sliši lajež! Beži, beži Bubek Snuhec! Požene se v brezglav tek, ne ve kam.

Noge ga nesejo, hitro, a prepočasi.. okoli drevesa, prek velikih korenin.. do roba studenca. Kam zdaj, bližje in bližje je lajež in hehet, vuuup vuup!? Obupan zagleda prav blizu – špranjo izvira studenca! Zanj bo morda dovolj velika, za hijene ne bo. Urno se požene v to luknjo, nič nič prekmalu! Za njim že hlastajo divje hijene, rinejo za mokrim Snuhcem, ki pa prodira globlje v temni izvir. V strahu gre naprej in naprej vzdolž podzemnega potoka.. tedaj pa! Iznenada ga zagrabi drveči tok drugega rokava podzemne reke. In ta teče, dere v globočine..

 

Tako se Bubek Snuhec, morda bodoči Zvezdosluhec, znajde hlastajoč za zrakom, brezupno otepajoč v temi zemljinega nedrja…

 

Kako naprej?