Sumpadum

Sumpadum

 

Sumpadum je sanjski škrat. Sanjski škratje ponoči skakljajo po strehah hiš v katerih spijo otroci in lovijo njihove sanje. Sanje namreč kot lahni, nevidni duhovi uhajajo ljudem iz ust ko spijo. Potem počasi odpljujejo visoko v nebo, dokler ne najdejo naslovnika, se uresničijo ali pa s časom preprosto izginejo. Sanjski škratje pa se jih trudijo ujeti z lovilci sanj – malimi mrežami iz čarobne tkanine na koščenih ročajih. Potem jih spravijo v male sanjske mošnjičke in jih pregledajo ter ukrepajo kakor se jim zdi primerno. Če otrok sanja naprimer o novem kolesu, bodo sanje spustili k njegovim staršem, kjer se skozi ušesa vsrkajo v glavo in morda se bosta oči in mami spomnila kupiti kolo za rojstni dan. Če pa otroka tlači neka strašna mora, jo škratje vržejo na dno morja, kjer skorpnijo. Tako so sanjski škratje nekakšni poštarji, dostavljajo sanje kamor je treba. So majhni kot veverica, imajo tri dolge prste na rokah in nogah, običajno okrogel trebušček in gromozanske uhlje s katerimi ujamejo vsak šepet.

Sumpadum je kot vedno tudi to noč, švigal po mestnih strehah in lovil sanje. V hiši s tremi otroci je najstarejša Ana sanjala o čudoviti novi obleki in njene sanje je Sumpadum poslal šivilji, da se bo obleka kmalu znašla v njeni izložbi. Srednji, Miha, je sanjal o pobesnelih dinozavrih v predpasnikih, ki zastrahujejo bližnje nakupovalno središče. S temi sanjami najprej ni vedel kaj bi, a se je odločil, da jih pošlje filmskemu scenaristu. Najmlajša Tina pa je sanjala o cvekih v šolski redovalnici in te sanje je hitro vrgel v odtok za kanalizacijo, da se ja ne bi uresničile. Deklica v naslednjem domu je sanjala o fantu iz šolskih klopi in Sumpadum je te sanje poslal naravnost njemu in navihano pričakoval razplet. Spet naslednji fantek edinec je sanjal o bratcu s katerim bi se igral. To je posredoval očku in mamici, da se lotita problema.

A ko je dospel do hiše na robu mesta, je tam naletel na čudne reči. Iz običajnih hiš navadno puhti par sanj na svoji poti v nebo. Okoli doma Goričnikovih, kakor se je družina imenovala, pa so se zgrinjale velikanske trume sanj. Kar mrgolele in brnele so, in namesto, da bi odhajale v nebo, so prihajale. Od vsepovsod, dozdevno iz bližnjih in daljnih krajev. Vse so se drenjale skozi eno okno, in Sumpadum jim je sledil, v sobo fantka Samota. Kako se je začudil, ko je videl, da iz ušes malega Samota hrumita dva vrtinca in goltata vse te zbrane sanje. Samo pa se je obračal in prekopiceval na postelji, očinto ni mogel mirno spati ob vsem tem. Sumpadum se je tedaj odločil, odtrgal fino mrežo iz svojega lovilca sanj, jo zgnetel v dve kepi in zabasal Samotu v ušesa. To je hipoma zaustavilo vrtinca in velika gmota sanj se je pričela počasi razpuhtevati, Samo pa je mirneje zaspal.

Sumpadumu pa je bilo jasno, da problem ostaja in da Samo pač ne more hoditi naokoli z zamašenimi ušesi. Nikakor ni bil strokovnjak na tem področju, a Sumpadum je sklepal, da zmore take vrtince ustvariti le velika praznina nekje v Samotovem srcu. Sklenil je torej dognati kje in kako natanko zapolniti to praznino. Najlažje bi bilo to ugotoviti, ko bi ujel in pregledal Samove sanje, a to se je izkazalo za precejšno preizkušnjo. Namreč, vse tiste tuje sanje, ki jih je prej toliko posrkal, so zdaj uhajale Samotu iz ust in Sumpadum je moral ujeti in pregledati vse posebej, da je lahko videl katere so zares Samotove. Tri tedne je tako ponoči garal in lovil sanje v Samotovi sobi, dokler le ni našel resnično njegovih.V svojih sanjah je imel Samo kopico prijateljev in z njimi se je v gusarski ladji preganjal po tropskih morjih, plenil trgovske ladje in iskal zaklade.

„Hm,“ si je mislil Sumpadum „ne vem kako bo z gusarsko ladjo, a prijatelje mu verjetno lahko priskrbim.“

Tako se je ponoči prikradel v sobo ravnatelja Samotove šole in mu vpihnil sanje o gusarjih in zakladih naravnost v uho. Ko se je ravnatelj naslednje jutro zbudil, se mu je utrnila imenitna zamisel, da bi v šoli priredili gledališko predstavo z naslovom „Gusarski zaklad!“ Navdušen se je Samo prijavil za vlogo in skupaj z drugimi otroci so igrali gusarje na njihovih prigodah v tropskih morjih.

Samo je kar žarel od sreče, ko je končno našel prijatelje, čeravno ne v pravi gusarski ladji. Ko ni bilo več praznine v njegovem srcu, tudi ni bilo več vrtincev iz njegovih ušes, ki bi požirali sanje vsokrog. Sumpadum pa se je lahko ponovno lotil skakanja po strehah in lovljenja sanj.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *