Otonomatopoija

To je zgodba, ki sem jo napisal ob rojstvu drugega otroka svojega prijatelja. Vse najboljše Oton!

 

 

Lepa beseda lepo mesto najde

oziroma

Otonomatopoija

 

Ob nekem dnevu, v neki deželi, na nekem zelenem gričku je ležal mali Oton, in gledal v nebo. To ni bilo sončno, ampak polno oblakov. Ti so bili bili vseh barv in mehkih oblik. A zdelo se je, da se tesno gnetejo, da nimajo kje biti, ni prostora za vse in vedno bolj izgubljajo svoje oblike in barve. In vedno bolj so bili jezni!

Zato je Oton zavpil: “Oj oblaki, kaj vam pa je, da ste tako čemerni tam zgoraj? Mar ne znate lebdeti v miru?”

Oh Oton, kaj pa ti veš.. Tukaj nas je preveč, ni prostora za vse, in po pravici povedano, nekako smo pozabili kaj naj bi sploh bili! Saj sploh ne vem več kje se začnem in kje neham…” Tako se je glasil odgovor, nekje iz zmešnjave oblakov.

Potem pa pridi sem, da te vidim in ugotovim kaj si! Verjetno ti bo laže, če poznaš svoje ime,” se je ponudil Oton.

Počasi in trudoma se je, kot iz kopice vate, iztrgal oblaček in se spustil k Otonu, nad zeleni griček.

Prav Oton, povej mi kaj sem!” je zaprosil oblak.

Ommh,” Oton je pomišljal. “Zgoraj si okrogel, potem si podolgovat in potem spodaj imaš spet dva kroga, malo narazen. Meni se zdiš kot polž na kolesu! Torej si KOLOPLAZEC!”

Oooo, to se zdi pa res fino. Saj imaš kar prav, včasih letam hitro, včasih pa počasi. Hvala ti Oton, se že počutim bolj gotov!” Res je oblaček počasi dobil bolj in bolj jasno obliko, zadovoljen polž na kolesu. In bolj živo barve, rumene in rdeče. Popihal jo je v daljno nebo, in ostali so gledali za njim.

Oglasili so se še drugi oblaki iz nelagodne kopice: “Oton, daj še meni povej kaj sem!” “Pa mene poimenuj, prosim!” “Kaj sem pa jaz?” “Dobro vidi tale Oton…” “Še jaz, še jaz!”

Drli so se drug čez drugega in se gnetli, prvi pa je do Otona priplaval velik, temen, jezen oblak!

No, pa povej kaj sem jaz!” je zagrmel.

Oton se je sprva nekoliko ustrašil, a zbral pogum in začel preučevati oblak. Iz neke podolgovate glave sta štrleli dve rogovili, imel je velika prsa in velike roke, pred seboj pa neko okroglo kanto.

Izgledaš kot rohneč bik, ki igra na boben. Pomoje da si en ROGABUM!”

In BAM! je udaril oblak, po bobnu. In še je tolkel, tolkel dokler ni našel ritma, ki mu je bil všeč. Tako je tolkel, in molil jezik iz ust, ko je v ritmu odmarširal naprej, v zahod.

In so se vrstili oblaki, in vsi želeli, da jim da Oton ime. Vsakemu je povedal, kaj je v njem videl in kako ime je zanj skoval…

Bager, z ribiško palico namesto roke – “Ti si RIBOKOP!”

Zmaj z mikrofonom pred usti – “Tvoje ime je ZMAJKOSLAV!”

Likalnik s pasjo glavo – “Rečem ti LIKOLAJ!”

In tako naprej…

In ko so oblaki vedeli, kaj so, so postali odločni, jasni in barviti. Spoznali so svoje mesto na nebu in tja odhiteli.

Najlepša HVALA Oton!“ so bili hvaležni.

Oton pa je spet legel na zeleni griček, pod jasnim nebom s sijočim soncem in tu pa tam kakim zadovoljnim oblačkom.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *